Labod

Tiho je sklonil svoj beli vrat

v loku nad vodo,

v vodi grmovje, stolp in grad,

zaprl je oko.

In sredi jezera ni mogel utoniti,

to je bil strašen ukaz:

živeti, trpeti, strmeti v razbiti

svoj obraz.

V bolest, ki ne mine nikoli, nikoli,

in kot v zrcalo vodâ

vase strmeti (živeti proti svoji volji)

z bolestjo sredi srca.