Znamenje

Na polju znamenje stoji,

podoba krasna v njem žari,

ni slika blažene Device,

svetnika ne in ne svetnice.

Čeprav obraz svetnika ni,

čeprav svetnice slika ni,

podoba ta je meni sveta,

časti jo moja duša vneta.

Pred njo presvetlo luč gojim,

lepó, zvestó za njo skrbim,

naj sveti sonce, zvezde jasne,

pred sliko moja luč ne ugasne.

In cvetke, ki lepó cvetó,

s pobožno berem ji rokó,

pred njo prekrasne vence devam

in zraven glasne pesmi pevam.

Ni znamenje na polju to,

to moje je srce gorkó,

in ta obraz, prepoln miline,

je slika moje domovine.

Ta svetla luč – moj srčni žar,

le njej plamti in bo vsekdar,

in z duše cvetjem plemenitim

njo kitil bom, kot zdaj jo kitim.

Njo prvi spev je moj slavil,

poslednji njej se bo glasil,

in zadnji glasi ti mi bojo:

Bog čuvaj domovino mojo!