Oreh

Zasadil je stari Torkar

oreh. Dvajsetleten je bil takrat,

pa se že mu je vsesala

v dušo grenka žalost

in z bridkostjo ga pojila

in s sovraštvom, maloupom.

Tako vsi so povečini.

Pa je prišel v šestdeseto,

zagorelo je v poljanah,

zagorelo je po mestih. —

Pa se hrbet mu skrivil je

pa so mu zobje izpali

in lasje se pobelili,

(bili so kot bela volna),

stari Torkar pa kot jagnje

čakal tolažnice Smrti.

Ali glej: nenadoma —

kaj prihaja s svetlim ognjem,

kaj prihaja z blaznim vriskom?

Svoboda vihra na konju

vsa goreča, vsa bleščeča,

(tla pod njo so vsa goreča),

na ognjenem zlatem konju.

In v oktobrskem večeru,

ko da duše izprašuje,

je viharilo v drevesih,

dvigalo je skednjem strehe

in divjalo in divjalo

in še oreh je izrulo.

Pa nenadoma je prišlo

kakor črn oblak. In Torkar

reče sinu: »Vsadi oreh,

o, mogoče še dočakaš,

kar nekoč sem čakal jaz.«